Zgodovina montažnih hiš

Zgodovina montažnih hiš se je začela že v prvi polovici 18. stoletja. Že takrat ni bilo nenavadno, da so dele hiš in stavb izdelali na enem mestu, skupaj pa jih sestavili na drugem. Prvi zametki prave montažne gradnje, kot jo poznamo danes, pa so bili v 19. stoletju.

Leta 1837 je londonski mizar začel izdelovati in pošiljati v Avstralijo hiše, ki so bile razstavljene in so jih izseljenci sestavili na mestu naselitve. Leta 1855 je angleška vojska začela izdelovati montažne bolnišnice, ki jih je uporabljala med Krimsko vojno. V Severni Ameriki se je gradnja montažnih hiš razmahnila med zlato mrzlico. Te hiše so bile enostavne, majhne in niso imele veliko skupnega z današnjimi montažnimi hišami.

Razvoj montažnih hiš je potekal skozi desetletja, od skromnih premičnih prikolic pa vse do razvoja elegantnih, modernih in kakovostnih montažnih hiš.

Velik pomen za razvoj montažnih hiš so imele premične prikolice, ki so jih v zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja izdelovali prebivalci Združenih držav Amerike. Osnova je bil podvozni podstavek, ki je bil kombiniran z lesenim zgornjim delom. Za vleko tako izdelane prikolice so potrebovali vozilo. Ameriška proizvodnja industrija se je hitro odzvala na potrebe ljudi, katerih način življenja je zahteval, da so potovali iz kraja v kraj in na zahteve ljudi, ki so si želeli potovati in preživeti počitnice na udobnejši način kot je bilo bivanje v šotorih. To je bil začetek proizvodnje in razvoja potovalnih bivalnih prikolic.

Razvoj se je nadaljeval v smeri izdelovanja večjih prikolic, ki so v štiridesetih letih nudile domove na deset tisoče ameriškim sezonskim delavcem in veteranom, ki so se vračali domov po končani 2. svetovni vojni. Prikolice so bile že tako velike, da so v njih lahko bivale cele družine, glede na potrebe pa jih je bilo možno premikati iz ene lokacije na drugo. Za razliko od manjših prikolic, ki jih je bilo možno premikati s pomočjo avtomobila, pa je bila premičnost teh večjih prikolic že zahtevnejša in je bila potrebna pomoč in posredovanje profesionalnega prevoznega podjetja. To je bil tudi razlog, da je mobilnost teh bivalnikov močno upadla. Cenovno so bile te prikolice dosegljive skoraj za vse sloje prebivalstva.

V začetku 60 let so bile vse glasnejše zahteve sodobnih mladih potrošnikov po celem svetu po spremenjenih, bolj modernih in razkošnih prikolicah. Te potrebe in zahteve so označevale začetek proizvodnje mobilnih domov, ki so bili udobnejši, večji in oblikovno lepšega zunanjega videza. Njihova premičnost pa je bila še težja.

Pomembna prelomnica je bilo leto 1974. Ameriški kongres je sprejel nacionalne standarde za gradnjo in varnost mobilnih domov, poznane kot »HUD Code.« Ta zakon je mobilne domove označil bolj kot zgradbe in ne več kot prevozna sredstva. Stanovanjski zakon iz leta 1980 je to označitev uradno uzakonil in tako so bili mobilni domovi, tako v zvezni zakonodaji, kot v literaturi preimenovani v »manufactured housing« (tovarniško izdelane hiše). Tak tip hiše je prvotno v večji meri izdelan vnaprej v proizvodnih dvoranah, nato pa prenesen in sestavljen na mestu stalne postavitve.

Take tovarniško izdelane hiše so v Ameriki postale stereotip za manjvredne hiše, predvsem zaradi njihove nizke cene, ki je dosegljiva tudi družinam z manjšimi prihodki, zaradi hitre postavitve in zaradi hitrega zgubljanja vrednosti teh hiš v primerjavi s klasično zidanimi hišami.

Dejansko pa je kakovost, posodobitev in proizvodnja montažnih hiš v Ameriki še vedno pod restriktivno kontrolo zakona iz leta 1974. Po svoji strukturi in obliki se sodobne montažne hiše zelo težko ločijo od klasično postavljenih hiš.

V Sloveniji je zgodovina montažnih gradenj povezana s postavitvijo različnih barakarskih naselij kmalu po 2. svetovni vojni. Taka gradnja je veljala za manjvredno in ostanki tega mišljenja so v manjši meri prisotni še danes. Dejstvo je, da montažna gradnja v Sloveniji nima tradicije in, da je klasična z opeko in betonom zidana stanovanjska hiša še vedno prevladujoči način, ter pojem kakovostne in trajne gradnje. Prve sodobne montažne hiše so se v Sloveniji pojavile konec šestdesetih let 20. stoletja, ko sta z njihovo proizvodnjo začeli podjetji Marles in Jelovica.

Tako je pri nas delež montažnih gradenj v primerjavi s klasičnimi daleč pod evropskim povprečjem. Še vedno vlada določeno nezaupanje v kakovost, ki v preteklosti res ni bila najboljša. Na področju Evrope se ta delež giblje med 20 do 30 %, v sosednji Avstriji pa proizvajalci pokrivajo 35 % tržni delež. Razlog je v energetskih omejitvah po katerih objekt ne sme porabiti več kot 7 litrov kurilnega olja na kvadratni meter stanovanjske površine v eni kurilni sezoni. Ta direktiva nove energetske omejitve, ki že velja v Avstriji, bo sčasoma veljala tudi pri nas, kar odpira nove možnosti širitve trga montažnih hiš.

Danes montažna gradnja ne predstavlja zgolj poceni rešitve za zagotovitev bivališča. Razvoj montažnih objektov v stanovanjski gradnji je doživel izredno velik napredek. Sodobne montažne hiše domačih proizvajalcev v celoti ustrezajo evropskim standardom. Skladno z boljšim poznavanjem postopkov montažne gradnje in poznavanjem njenih prednosti, kot so energijska varčnost, ekološka neoporečnost vgrajenih materialov, ugodno bivalno okolje in še drugih, se v prihodnosti tudi pri nas pričakuje postopen porast števila montažnih gradenj.