Primerjava med klasično in montažno gradnjo

Montažna gradnja in klasična gradnja sta dva različna postopka gradnje, ki v končni fazi pripeljeta do novega bivališča. Čeprav imata nekaj stičnih točk, pa med njima obstaja nekaj bistvenih razlik.

Pri nas je še vedno prevladujoča klasična gradnja, torej gradnja z zidaki, malto za povezavo in betonskimi vložki. Zidana hiša še vedno predstavlja pojem varnosti, montažna gradnja pa za marsikoga pomeni enostavno zgrajen in nestabilen objekt. Način gradnje v srednji Evropi je odvisen predvsem od značilnosti okolja, nadmorske višine in tradicije. V južni Evropi prevladuje klasična gradnja predvsem zato, ker od sonca ogreti zidovi ponoči nudijo v notranjosti prijetno toploto, podnevi pa zmeren hlad. V severni Evropi, v predelih s hladnim podnebjem, pa je večina hiš grajenih z lesom, ker dobro izolativne stene omogočajo ohranitev v hiši pridobljene toplote. V Skandinaviji, zaradi neprijaznega podnebja, klasične gradnje skoraj ne poznajo. Opečna stena je slabši toplotni izolator, leseno ogrodje povezano v celoto pa lahko kljubuje vetrovom, snežnim obtežitvam in močnim potresnim sunkom. Les je zaradi majhne lastne teže v primerjavi z nosilnostjo izredno uporaben za gradnjo na področjih, kjer je zmanjšana nosilnost tal.

Klasična gradnja poteka po ustaljenem vrstnem redu saj je med posameznimi gradbenimi fazami potreben določen čas, zato je taka gradnja postopna. Zgradba raste od temeljev navzgor po posameznih fazah. Tako gradnjo imenujemo poenostavljeno tudi »mokra gradnja«, saj gradbena veziva vsebujejo vodo, ki izhlapeva. Brez škode lahko tako gradnjo začasno ustavimo in jo prilagodimo svojim finančnim in časovnim zmožnostim. Pri klasični gradnji je možen tudi vložek lastnega dela, dela družinskih članov in prijateljev, ki omogoča znižanje stroškov gradnje hiše.

Bistvo montažnega načina gradnje je, da montažni objekt sestavljamo iz predhodno izdelanih elementov. Gre za vnaprej pripravljeno gradnjo, za elemente in tudi večje sklope, ki jih strokovnjaki sestavljajo v celoto. Elementi montažne gradnje so lahko betonski, kovinski ali leseni. Z izjemo postavitve betonske plošče, so vsi gradbeni posegi suhomontažni, zato je taka gradnja hitrejša in cenejša. Delo lahko poteka skozi vse leto, ker proizvodni procesi in konstrukcijski elementi v proizvodnih dvoranah niso izpostavljeni vremenskim vplivom. Proizvodni procesi so bolj nadzorovani, vsi elementi so natančno izdelani v skladu z načrtom, kar omogoča natančno montažo in boljšo kakovost izvedbe. Hitra montaža elementov zagotavlja, da je konstrukcija v najkrajšem možnem času zaščitena pred vremenskimi vplivi. Čas gradnje montažne hiše je odvisen od vrste izvedbe, zahtevnosti objekta in vgrajenih materialov in traja okvirno od dveh do šestih mesecev.

Zelo pomembna razlika med klasično in montažno gradnjo z leseno konstrukcijo je ta, da je montažna hiša praktično »suha,« medtem ko pri klasični gradnji že zaradi načina gradnje obstaja vlaga, ki ni vidna, pa vendar jo naš organizem čuti in zaznava.

Po ocenah strokovnjakov naj bi bile cene montažne hiše vsaj 15 % ugodnejše kot primerljive hiše zgrajene na klasični način. Res pa je, da je pri zidanih gradnjah financiranje postopno, montažno gradnjo pa je običajno treba financirati takoj v celoti.

Ko govorimo o razliki med klasično in montažno gradnjo, moramo omeniti tudi razliko v debelini in izolativnosti sten. Masivne stene klasične gradnje zagotavljajo akumulacijo toplote, česar posledica je predvsem počasnejše pregrevanje konstrukcije v vročih poletnih dneh. Montažne hiše pa imajo zaradi tanjših sten toplotno akumulativnost manjšo, kar pomeni, da se hitreje ogrejejo in tudi hitreje ohladijo.

Kar pa se tiče izolacijskih lastnosti, je znano, da je les veliko boljši izolativni material kot beton. Zato so stene montažnih hiš bolje toplotno izolirane kot stene klasično grajenih hiš. Posledično to pomeni, da ob dobri zrakotesnosti (dober stik zidov, dobra tesnila oken in vrat) montažnega objekta prihranimo veliko toplotne energije.

Mnenje, da so montažne gradnje manj kakovostne od zidanih, ker so slednje grajene za »vedno,« je najpogostejši očitek montažnemu načinu gradnje. Kot lahko razberemo iz podatkov proizvajalcev, je povprečna življenjska doba montažne hiše vsaj 50 let. To dobo pa lahko z vgradnjo kakovostnih materialov in rednim vzdrževanjem še podaljšamo. Povprečna garancija proizvajalca na stabilnost montažne konstrukcije je od 30 do 35 let. Sodobni materiali in tehnologija so zelo podaljšali življenjsko dobo montažnih hiš. Sistem gradnje omogoča, da fasada povsem pokrije in zaščiti leseno konstrukcijo, poleg tega se poškodovani deli lahko enostavno zamenjajo. Tudi sanacija montažnih objektov je enostavnejša, kot sanacija klasično zidanih objektov.

Še pred časom je bila izbira montažnih hiš zelo skromna. Tudi oblikovno se je že na daleč opazilo, da je gradnja montažna. Danes se je položaj bistveno spremenil in lahko trdimo, da v obeh pogledih med klasično in montažno gradnjo ni več velikih razlik. Proizvajalci, poleg tipskih hiš, nudijo možnost izdelave tako klasične kot montažne hiše po lastnih zamislih, ki najbolj ustrezajo našim željam in potrebam.